Srečanja.

Sama sebi se zdim neumna, ker si to delam. Ker vem, da nisva bila nič posebnega, a si vseeno dovolim, da te pogrešam bolj, kot bi bilo to normalno. Ker me še vedno pretrese neznanska površinskost najinega small-talka vsakič, ko se srečava. Ker si mi danes, 21 dni pred mojim odhodom in (kot sem izvedela) 24 dni in 4 mesece pred tvojim, izgledal tako prijetno domače, da ti nisem upala pogledati v oči. Ker se še vedno sprašujem, ali je bil najin konec en velik nesporazum in ali sem jaz kriva zanj. Ker vsakič, ko se posloviva, analiziram vsako besedo in brezbrižno kretnjo in računam statistično verjetnost, da bova pa morda enkrat, ko bo timing pravi, nekaj posebnega.

Čeprav vem, da ne bova. Ker tudi nikoli nisva bila.

O, Fortuna..

Smo se poslavljali od dvapetnajst, zaklinjajoč se, da bo to leto boljše. Pa.. Zaenkrat še nič ne kaže na to. Januar je bil prekleto težak. Vsako leto je, ampak tokrat sem bila kar malo izgubljena. Sem upala na krasen začetek leta, zdaj pa mi je slabo vsakič, ko mi zazvoni telefon, ker ne vem več, kakšne novice me lahko še presenetijo. Sem za štiri dni zbežala. Nekje vmes bila 25. Fak. Resno razmišljala, da bi kar pustila vse in zbežala za dlje časa. Nisem. Ker sem odrasla in ker gledam življenju naravnost v oči. In ne bom odmaknila pogleda, čeprav me je strah.

Fortes Fortuna adjuvat, pravijo, in jaz se jim trudim verjeti. Zato pridi, Fortuna, si dobrodošla, da me vsaj malomalo spremljaš v tem letu. Vsaj malo, prosim.

Revizija.

Kot se spodobi za (pred)zadnji dan, premlevam tistih 355 dni, ki so za mano.

Če odštejem vse mini napade panike zaradi prihodnosti in tistih nekaj razočaranj ter prištejem krasne trenutke z vsemi mojimi krasnimi osebami na vseh krasnih krajih, lahko pod črto rečem, da je bilo dvapetnajst kar precej fino.

Česar pa ni bilo, pa še bo - računam nate, dvašestnajst. Zmešajva en koktelj sreče in ljubezni in zadovoljstva in uspehov in zdravja in lepih trenutkov, da se ga pošteno nalijemo z vsemi najinimi. Te bom pričakala z zmerno mero šampanjca, v rdečih gatah in z nasmehom na obrazu. Da si narediva parti vseh teh 366 dni. :)

Koraki.

Odkar ne hodim več s tabo, hodim hitreje.
Osredotočam se na vsak vdih in izdih, ker bi sicer izgubila tempo in fokus. Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Odkar ne hodim več s tabo, hodim v neznano.
Pot in cilj več nista važna, pomembno je le, da se ne ustavim, da ohranim tempo in fokus. Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Odkar ne hodim več s tabo, hodim sama.
Nihče, ki ga srečam na poti, ne more spremeniti moje smeri, da ne bi upočasnil mojega tempa in zmedel mojega fokusa.
Vdih (leva noga) izdih (desna noga)
Odkar ne hodiš več ob meni, štejem korake in število vdihizdihov.
Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Le tako lahko prezrem top prazen občutek v trebuhu, ki me opozarja, da so kraji in ljudje, ki jih več ne bom mogla obiskati, ne glede na to, kako dolgo bom hodila.

Endvatri.

In bo konec leta. Endvatri, res.

Do takrat še dober mesec in pol vse hladnejših dni in juter, ki jih včasih prespim le zato, da mi ne bi bilo treba razmišljati. O vsemu in vseh. Pa tudi mesec in pol kuhanega vina in vikendov na vseh koncih. Mesec in pol novih stvari in norih koncertov. Mirnih večerov in malomalo sreče.

Da zaključim leto, kot se spodobi.

I think about you almost each morning, and roughly every five days.

(Jon Sands)

"A Working List of Things I Will Never Tell You"

When I said I wasn’t with another girl
the January after we fell in love for the 3rd time,
it’s because it wasn’t actual sex.

In the February that began our radio silence,
it was actual sex. I hate the tight shirts
that go below your waistline.

Not only do they make you look too young,
but then your torso is a giraffe’s neck attached to tiny legs.
I screamed at myself in the subway

for writing poems about you still.
I made a scene. I think about you almost
each morning, and roughly every five days, I still

believe you’re there.
I still masturbate to you.
When we got really bad,

I would put another coat of mop water on the floor of the bar
to make sure you were asleep when I got to my side of the bed.
You are the only person to whom I’ve lied, knowing

I was telling the truth. I miss the way your neck
wraps around my face like a cave we are both lost in.
I remember when you said being with me

is like being alone with company.
My friend Sarah wrote a poem about pink ponies.
I’m scared you’re my pink pony.

Hers is dead. It is really sad. You’re not dead.
You live in Ohio, or Washington, or Wherever.
You are a shadow my body leaves on other girls.

I have a growing queue of things I know
will make you laugh and I don’t know where to put them.
I mourn like you’re dead. If you had asked me to stay,

I would not have said no.
It would never mean yes.

Bo.

Spet ponavljam svojo staro mantro in upam, da ohranim kanček sebe v vseh teh stvareh, ki so se zgrnile name. In da bo čas za malo krasnih jesenskih dni, za malo brezskrbnih juter, za malomalo iskric.

Vsebovreduvsebovreduvsebovredusebovreduvsebovreduvsebovreduvsebovreduvsebovredu.
vse.