potopis part1 :)

Ojlaa..

Kakšen teden nazaj se skupina nadobudnežev, imenovana tudi 4.e, ejeki, po Kalinovo pa zeljnate glave, butci oz. kreteni in še morda kako, sprašuje kje za vraga je avtobus. Ko končno vsi priromamo pred Center ( čudno, prav vse poti vodijo tja.. :)), se začne borba za svoja dva sedeža, zadnji del avtobusa in sploh naj pozicijo na našem preljubem prevoznem sredstvu, ki je bil naslednjih 5 dni naš drugi dom.
Dragi moji, če ste se ob prebranih besedah ironično nasmehnili, nad glavo pa se je narisal oblaček, ki je vseboval nekako takšno misel: "kot da je to važno...", vam lahko prav prijazno pojasnim, da je zelo pomembno, če imaš dva sedeža, en sedež ali pa celo spiš na tleh naslednjih 10 ur do trajekta. Ja, dodam lahko tudi ironični nasmešek. :)
No, ko smo končno vsi, zaviti v dekice, z majhnimi blazinicami pod glavo, na svojem sedežu, nas naši dragi spremljevalki preštejeta, nato obvezno preverimo, če imamo osebne dokumente in končno se začnemo premikati. :) Vodička začne svoj govor, hitro nam pove, kako pretihotapiti tekoče stvari v hotel, kam skriti steklenice, kako se obnašati do domačinov na korziki in vse ostale uporabne stvari.
Ker je bila ura že pozna, nad avtobus leže tišina in vsi se trudimo zaspati. Kar naenkrat pa iz zadnjih sedežev, kjer sedi naših sedem palčkov, zadoni: " opa opa,opa opa, ti i ja sva katastrofa..." ( vsaj jaz sem razumela tako.. :)) in pa : " Janez, daj me danes..."
In je odšel spanec, vsaj za tiste v zadnjem delu, odgnan je bil z različno glasbo na iPod-ih ,mobitelih, nekaj je je prišlo iz glasilk ( predvsem Jerneja in Lepega), glavni akter pri preganjanju gospoda Morfija pa je bil stric Jeger. :)
No, tako bolj ali manj aktivno prispemo do Livorna, kjer nas čaka trajekt. Hitro se vkrcamo, si poiščemo vsak svojo mesto, nekateri še malo zaspijo, drugi sedejo v krog in spet nas združuje stric Jeger. Ko le-tega zmanjka, se začne igra pokra, prepevanje slovenskih pesmi na palubi, pa tudi debatiranje o smislu življenja in druge globoke filozofske debate. Po štirih urah vožnje pa končno ugledamo otok.
"Kaj to je Korzika?", "kaj smo že tu?" in podobni stavki odmevajo po trajektu, tisti najbolj pozorni, ki so razumeli polomljeno angleščino, ki je donela iz zvočnikov, pa so hitro potrdili. Hello Korzika!
In ko že mislimo, da je to to, izvemo, da nas čaka še 4-urna vožnja do mesta, v katerem je naš hotel. Med vožnjo nekaj postankov, veliko statističnih in zgodovinskih podatkov o Korziki IN Sardiniji, pa še malo o vseh ljudstvih, ki so se kadarkoli vsaj za trenutek ustavili na tem prečudovitem otoku. In seveda o Napoleonu, velikem cesarju, ki je bil rojen prav na tem otoku.
Po milijonu ovinkov, ki pa seveda niso ovirali našega drznega šoferja, končno prispemo v Propriano, točno pred hotel.
O nameščanju v sobe ne bom izgubljala besed, važno je le to, da smo po skoraj celem dnevu le prišli do toplega obroka. Večerja je bila v hotelski restavraciji, ki je bila kakšne tri ulice oddaljena od hotela. :) Prispemo tja, se posedemo čakamo. in čakamo. in čakamo. in končno prinesejo hrano eni osebi. po desetih minutah še drugi, ... in vse to traja kakšno uro, da vsi dobimo juho. Nastane problem: zelenjavna juha z mesom nekako ni najljubša hrana nam, vegetarijancem, vendar prijazna natakarica, ki govori angleško tako dobro, kot moja babi ( torej nič), razloži, da naj tisti, ki ne jemo mesa, pač vzamemo ven samo zelenjavo, meso pa pustimo. Ja, hvala, teta.
No, glavno jed potem dobimo brezmesno, kar me zelo razveseli, čeprav izgled in okus nekako nista vredna izraza razveseljivo. :)
Po tej, približno 3-urni, večerji, se zatečemo v sobe, kjer si naredimo majhno dobrodošlico. In ja, posledice le-te so pri meni takoj vidne. :) Doživim šok, ko nikjer ne najdem Silve, ampak vse odtehta masaža, ki se je po vseh teh avtobusno-ladjastih prigodah pošteno prilegla.
Naslednji dnevi potekajo v približno enakem tempu: bujenje, hrana, 4-urna vožnja, 10-minutni postanek oz. ogled, spet 4-ure vožnje, 10 minut postanke, 4 ure vožnje, hotel, večerja, čaga. :)
Tu pa tam nadomestite 10 minutni postanek za 1 uro časa za kosilo ( najbolj nagravžna pizza v mojem življenju.. ) oz. čaga v hotelu nadomestite s čaga v lokalni mini diskoteki, odprti le za nas in 12 korzičanov. :)
In tam...
....
Uff.. ne morem več, nadaljevanje sledi. :)

With Love
Forever Yours