Sva se spet srečala, nepričakovano. In sem bila nepripravljena. Sem samo gledala, ko si prišel proti meni. Potem sem se nasmejala, ker tako pač učinkuješ name. Spet sva se pogovarjala nekaj čisto mimo, medtem ko so se mi po dolgem času spet tresle roke. Noro rada imam te najine pogovore, ker vedno skušam razvozlati, kaj pomenijo tvoje besede. Pri naju pač ni nikoli preprosto. Za eno besedo se vedno skriva druga in nekje, še bolj zadaj, je tvoj pogled. Ki spet govori po svoje.
Vedno jaz pogledam vstran, ker se bojim, da bi spregledala mejo. Ti jo vedno vidiš, ker ti na vse gledaš drugače. In potem te spet pogledam in v tvojem smehu slišim, da veš zakaj gledam vstran. Veš zakaj včasih govorim stvari, ki jih ne mislim.
In sva spet tam. Jaz pogledam vstran, ti se malo nasmehneš. Na krožnici sva, vedno na krožnici.
In rečeš, da greš, ker je že čas. In jaz rečem, da pojdi, če moraš. Se nasmejeva in ti greš. In se obrneš, z iskrico v očeh, ker se spomniš na tisto stvar, ob kateri se vedno nasmehnem. In se, oba se.
Po dolgem času imam spet metulje v trebuhu.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar