Bo kar držalo, kljub vsemu. Si še vedno dosti mene. Že dolgo in še vedno. Kljub vsem ostalim, bežnim in zamegljenim, ki jih ni imelo smisla osmisliti. Morda bi jih morala, pa jih nisem. Morda je bolje tako. Zato sva še vedno na krožnici. Hm, črtam sva, SEM na krožnici. Sama in ne dam se fiziki.
Dosti mene si, ko mi greš s prsti skozi lase. In dosti tebe sem, ko se ti iskrijo oči. Veš, da še vedno nekje čakam. Čakam, kdaj bom lahko sestopila s krožnice, kdaj bova ali pa tudi ne. Čakam. Pa saj to veš.
Bodo kilometri med nama, pa boš še vedno dosti mene. Več kot tisoč jih bo, ne pretiravam. Takrat bom videla, kako je s krožnicami. So odporne na čas in razdalje? Zaenkrat jim ni prišlo nič do živega. Pa saj ne, da jim nisem pomagala. Mea culpa, vem. Ko sva že pri tem, me zanima, če boš kljub času in razdalji še našel čas za mojo filozofijo. In me zanima, če bom jaz še vedno želela slišati vsako pesem. Me zanima, če bom takrat tudi bedela kot danes in zapisovala svoje misli. Me zanima, če se bo nekje v ozdaju, kot danes, slišalo:
Dosti mene si ti, dosti tebe sem jaz.
With Love
Forever Yours
Ni komentarjev:
Objavite komentar