Hejla!
Bom malo prekinila serijo potopisov, ki sem jih obljubila, a mi ne gredo tako hitro od rok (tipkovnice). Se jih oklepam, teh spominov na nepozabno poletje, na zadnje srednješolsko poletje.
Resno bi že morala pakirati in nasploh se pripraviti na Ljubljano, jaz pa še kar sedim za računalnikom, v pižami in s skodelico kave v roki. Razmišljam, kaj vse mi je dalo to poletje, kaj vse bom pustila za sabo, koliko mene bo ostalo tukaj in bo čakalo na vikend, da pridem domov.
In se veselim Ljubljane, res se je. Komaj čakam vsakodnevni jutranji sprehod po Petkovškovem nabrežju, kofetkanje ob Ljubljanici, narekovanje svojega tempa, neodvisnega od drugih... Se je veselim in vem, da bo super, da bo tudi to nepozabno obdobje v mojem življenju, pa vseeno razmišljam o vseh ljudeh, ki jih bom videla samo za vikend, ob kavi in na hitro. Se bom morala privaditi na to, vem.
Zato sem pišem tukaj in razmišljam in sama sebi govorim, da ne grem na konec sveta, da je bolje tako. In je, vem, da je.
Počasi grem odpret omaro in poiskat kovček. Čas je, da pustim nekaj za sabo, čas je za nove stvari.
With Love
Forever Yours
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar