guess there`s no happy ending for me and mr. Morphius..

Od kod, za vraga, mi uspe sanjati tako kot sem danes?
In ne, prej se nikoli nisem pritoževala, moj spanec je bil nebeški, vedno ga je bilo dovolj in mislim da je bil edini, s katerim sem imela uspešno in dolgo razmerje.
Potem pa, kar nek večer... Štejem ovčke, se premetavam, poslušam glasbo, igram igrice na mobitelu. In je ura 2.000 in potem 3.00 in jaz še kar ne spim in si zamišljam najbolj nenavadne in nikoli uresničljive situacije, ki bi se lahko zgodile, če bi bilo sonce npr. štirikotno ali pa bi se zgodila kakšna naravna katastrofa, ki bi pustila posledice na mentalnem področju vseh živih bitij. Anyway, ko je bila ura nekje 4.00 in sem imela za seboj 3519 preštetih ovčic, nekaj preseženih rekordov v igricah, dva pregnana ( in, kot je kazalo naslednjih 5 ur, tudi mrtva) komarja, 4x odprto in zaprto okno, sem končno zaspala.
NAslednji dan sem se z namenom, da se soočim z g. Morfijem, odpravila spat malce prej. In je bilo ok, razen sanj.
In od takrat naprej, dragi moji, v sanjah lebdim nekje med spancem in budnostjo, znanstveno fantastiko in resničnostjo. Bogve od kod privlečem ljudi iz preteklosti, ki jih nisem videla že kakih 5 let, torej bi mi morali po vseh pravilih že dišati po naftalinu. Ampak da je vse še boljše, eno in isto osebo sem sanjala že v treh različnih nočeh, v treh različnih sanjah in v treh različnih situacijah. Ampak najboljše je, da me s to osebo veže le neka daljna krvna povezava in da sva se družila le v otroštvu in zatorej niti ne vem prav, kako zdaj izgleda. JA, in tole osebo družim z drugimi osebami, ki bi po vseh pravilih že davno morali potoniti v pozabo.
In ne, ne spim dobro. In ja, to je razlog, da se zadnje dni vlečem okrog in ne vem kaj bi sploh rekla ( in to jaz!!!!) in ne vem prav kaj delam in se mi nič ne da.

In najboljše je, da sem za njega res mislila, da bova živela happily ever-after. Spanec in jaz, da ne bo pomote. Hočem ga nazaj. Resno mislim! :(

With Love
Forever Yours