nekoga moraš imeti rad

Spet sem tukaj in se oziram za nazaj. Je res že tako dolgo?
2leti2meseca5dni.
In ne, nisem računala, datum je pač ostal. In to je edino kar je.
Razen te pesmi. Davno nazaj se je spomnim iz šolskega berila, ponovno pa sem jo odkrila, ko sem po dolgem času našla mamin star zvezek z njenimi najljubšimi pesmimi.

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči-

nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost-

če se le nagne nad svojo globino-,

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

I.Minatti

In res je tako. Nekoga moraš, moraš.

With Love

Forever Yours