... Svet se vrti naprej. Tisočletja za teboj in tisočletja za menoj bo svet velikanska bela krogla. Ledena. Pomrznile bodo reke, led bo prekril morja in tudi tista praska na parketu, ki si jo naredila s svojo peto, bo globoko, globoko pod snegom. In tudi ti in jaz. Nihče ne bo vedel, da sva nekoč, davno, davno pred njihovim svetom, živela dekle in fant. Ki sva bila nekaj posebnega. Posebnega tudi v tistem najinem, drugačnem svetu. Ne bodo vedeli za najino ljubezen, za bolečino strasti. Ničesar ne bodo vedeli o tem, kako je bolečina med nama postajala nevzdržna. Da se nisva zmogla upreti silnim čustvom, da se nisva hotela ločiti, živeti z bremenom svojih bolnih emocij pa tudi nisva več mogla. Da sem našel svoj izhod in verjel, da bova tako ostala za večno skupaj...
Minevala so leta in stoletja, svet in ljudje so se spreminjali. Ničesar več ni bilo, razen ledu. Veliko ledu. Nihče več ni vedel za obupana ljubimca iz davnine. Pa vendar so ju zmotili v njunem miru. Odkrili so ju, vkovana v večni led. Ostal je nedotaknjen. V svoji mladosti, odprtih oči. Ostala je takšna kot je bila. V lepoti, z zaprtimi očmi. Fant je še vedno z občudovanjem in hrepenenjem gledal svojo ljubico in lahko si slišal njegovo šepetanje: “Lepa si...” Ljudje ledenih tisočletij so ju iztrgali iz ledu. Naložili so ju v temno vozilo in odpeljali iz zmrznjene puščobe. Ledeni postavi sta se zibali v tresenju vožnje. Fant je zrl dekletu v obraz. Tresenje je skoraj prevrnilo fanta. Nagibal se je k njej. Morda, morda jo bo dosegel, se je dotaknil z licem, z ustnicami. In morda bosta potem spet,...
odprli so vrata. Ljudem nove dobe, dobe mraza in ledu, ni bilo mar za stvari med njima. Razstavili so ju, množice so si ogledovale človeka iz davnine. Fant pa je še vedno zrl. Da bi spet uzrl svojo ljubezen. Nekaj v tisočletjih ni zaledenelo. Ljudje so še vedno iskali več, kupovali bolje. Kupili njo, razstavni eksponat številka ... Naložili so jo na voziček, in jo odpeljali proti vratom. Fantu se je lomilo ledeno srce. Jokale so ledene oči in kristali zmrznjene krvi, ki se je hotela spet pognati po telesu, so trli žile. Nihče ni videl silne bolečine, ki se je zarisala na fantovem obrazu. Ločili so ga od nje. Njegove oči so se počasi, zadnjič zaprle. In še enkrat si slišala: “Lepa si ...”
Ni komentarjev:
Objavite komentar