21/4/50

Zaprla je kovček, ki je toliko časa prašen ležal pod posteljo. Z dlanjo je nežno podrsela po pokrovu, kot da bi hotela odgnati nevidne strahove, ki so legali nanj. V zraku je lebdel močan vonj lilij, ki so že venele v vazi na njeni lepotilni mizici.
Nihče ni rekel ničesar. Tišina je težko legala na sobo.

"Moram oditi," je končno rekla, ne da bi odvrnila pogled od kovčka. Ni ji odgovoril.
"Veš, včasih.. Včasih sem sanjala, kako so v Parizu umirale sončnice. In Sagrado Familio, ki se je kopala v jutranjem soncu. Beethovnovo sonato, ki je donela z odprtega okna na Dunaju. Včasih sem sanjala..." Še zmerom ni premaknila pogleda in dlan je nežno drsela po stranicah kovčka.
"In kam odhajaš?" jo je končno vprašal. Zdaj ga je končno pogledala. " Stran, daleč stran. In še dlje." mu je odgovorila.
Temno modro pregrinjalo, ki je vedno tako monotono prekrivalo posteljo, se je nagubalo, ko je sedla nanj. Spomnil se je, da je bilo tukaj tudi takrat, ko je prvič prišel in ko sta prvič legla na posteljo.
" Preveč jih je bilo," je dejala. Za hip je pomolčala, kot da bi v mislih skušala pretehtati, ali naj govori dalje, ali naj molči.
" Vsak mi je podaril masko, lično zavito v celofan in povezano z rdečo pentljo. In vsako sem si hvaležno nadela. Vse dokler se nekega večera, ko sem si odstranjevala ličila, nisem zazrla v ogledalo in nisem mogla ločiti, kje se konča maska in začne koža. "
"Vsak? Jaz ti je nisem," ji je dejal.
" Ti si bil drugačen. Sam veš to. Zate sem jo kupila sama. Po vsem tem času nisem znala drugače. Prepozno si prišel." Pogledala ga je z grenkim nasmehom.

Nato je vstala in si pričela oblačiti plašč. Opazoval je njene dolge prste, ki so zapirali gumbe, dlani, ki so pogladile blago in popravile ovratnik. Gledal jo je, ko si je natikala rokavice, ki so komaj prekrile njena zapestja. Ni se premaknil, ko je prijela ročaj kovčka in ga vzdignila ter počasi odšla proti vratom. Dlan je položila na kljuko , a se je počasi obrnila. Ustnice so ji zatrepetale ko je hotela nekaj reči, a je le vzdihnila in z pogledom zaobjela sobo, ki je vedela za vse njene sanje, ki je videla vse njene maske in preštela vse, ki so vstopili in izstopili iz nje. Nato se je spet obrnila in počasi odkorakala po starem hodniku.

Slišal je njene pete, ki udarjajo ob lesene stopnice. Če bi sedaj stekel, bi jo še zagotovo ujel, a bi vse preveč spominjalo na film, ki sta ga gledala v tistem kinu na drugem koncu mesta. Spomnil se je, da sta peš odšla od tam in da je bilo nenavadno toplo za ta del leta. Njena dlan je počivala v njegovi in rame je imela razkrite in obleka ji je plapolala, ko je v šali stekla pred njim. Prižgal si je cigareto. Izdihnil je dim, ter se nasmehnil, ko se je spomnil, da jo je vedno motil. Preveč da jo je spominjal na ostale. Zdaj pa je tako ali tako vseeno. Ni več slišal njenih korakov. Tudi če bi stekel, je ne bi več ujel. Znova je izdihnil dim in opazoval, kako se vrtinči proti stropu. Ni se še odločil, če jo pogreša. Morda pa je imela prav in je res prišel prepozno.