dobro.

Danes ni ravno najbolj kul dan. Dve slabi novici, skrbi, težke sanje, negotovosti. In dež.
Si grem nardit kavo in prebrat knjigo do konca. Da malo zbežim od danes.
Jutri bo pa že vse dobro.
Upam.

Čakam te.

Čakam te

Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

 

Povsod te iščem:
po vseh križišcih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer...
O, leta dolgo
te iščem

 

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zatolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje...
Nekoč boš prišla.

 

Ker moraš priti. 

Ivan Minatti

1924-2012

cuarenta y cinco.

Vsakič,ko ubesedim nekoga, začne počasi vse razpadati. Mogoče zato, ker s tem stopim v neko drugo dimenzijo. Tisti nekdo pa je še vedno tam, kjer sem ga pustila. 
Mogoče pa si le domišljam. Vse.

bumtabumtabum.

Roke se mi tresejo in govorim neumnosti in zmedena sem in popravljam si lase za uho in skačem ti v besedo,ker želim,da veš vse, in te sprašujem in poslušam,ker želim vedeti vse, in si mislim: to je to, med nama bi bilo čisto enostavno, in te gledam in razmišljam,če tudi ti razmišljaš o tem, in si rečem: ne bodi neumna in sem jezna nate, ker mi ne daš miru, in ne znam se zadržati,da ne bi..
Daj,povej,.. Je tudi tebi vsaj malo tako?
Ker se mi zdi,da je zame že zdavnaj prepozno in sem resno zatreskana.
Head over heels.