Cause you and I, we were born to die.

Feet don't fail me now
Take me to the finish line
All my heart, it breaks every step that I take
But I'm hoping that the gates,
They'll tell me that you're mine

Lost but now I am found
I can see but once I was blind
I was so confused as a little child
Tried to take what I could get
Scared that I couldn't find
All the answers, honey

Don't make me sad, don't make me cry
Sometimes love is not enough and the road gets tough
I don't know why
Keep making me laugh,
Let's go get high
The road is long, we carry on
Try to have fun in the meantime

Come and take a walk on the wild side
Let me kiss you hard in the pouring rain
You like your girls insane
Choose your last words
This is the last time
Cause You and I


We were born to die.

treinta y tres.

Od daleč so vse meje videti trdne.
Šele, ko prideš blizu, vidiš, koliko truda je potrebnega, da stoji tisti trhel zid.

treinta y dos.

Včasih dobiš največ razumevanja od oseb, od katerih zaradi situacije to najmanj pričakuješ. In ne samo razumevanja, ampak popolnoma nov pogled na stvari.
In res je veliko lažje,če veš,da te nekdo razume.

treinta y uno.

Mislim, da ne vem, kaj hočem. Ali pa vem in si tega ne upam priznati.
V obeh primerih bo še party.

post festum.

Saj vem, da ni več aktualno, ker je od tega že dva dni.. ampak moram vseeno dati to iz sebe: V petek sem dobila najlepšejši sms v svojih 21ih letih. Najlepšejši sms na svetu,res. :))

There's thieves among us, painting the wall with all kinds of lies.

And I know and you know too
That love like ours is terrible news
But that won't stop me crying
No, that won't stop me crying over you

We two are makers, just made this mess
Two broken hearts don't break any less
There's thieves among us, painting the walls
With all kinds of lies, the lies I never told at all

Zoey,Iloveyou.

Farewell, 20.

Se javljam izpod odeje, s čajčkom v roki,ker je v Ljubljani res mrzel februarski večer.
Malo berem poste za nazaj in vidim,da je bilo kar pestro,to moje dvajseto. Malo naporno in malo stresno. Začinjeno s slovesi in s spoznavanji. Sebe in drugih. Z veliko kave, kot se spodobi. S ponovnimi zbliževanji ter z nekaj odtujevanji. So očitno tudi take stvari potrebne.
Je bil smeh in je bilo petje, ponovno odkrite radosti in nekaj razočaranj. Je bil spet sonček in travniki in filozofija in poezija in kuhanček, tokrat drugače in z drugimi.
Je bilo malo sestavljanja same sebe za nazaj in malo razdiranja sebe za naprej. Da bom imela kaj početi v enaindvajsetem.
Da bom imela kaj početi-poleg tega, da se bom obkrožila z ljudmi, ki mi toliko dajejo in ki jim jaz lahko kaj dam. Ki me spravljajo v dobro voljo- tudi takrat, ko se mi zdi, da bo zaradi matičnih celic in pritiskov in nerazrešenih stvari konec sveta. Poleg tega, da se bom trudila biti boljša.
Da se bom trudila biti Jaz, da K. ne bo treba posegati po radikalnih ukrepih, za katere je včeraj najmanj destkrat dobila pooblastilo.
Poleg tega, da bom, tokrat do konca in enkrat za vselej, opravila s krožnicami in nočnimi metulji in odtujenostjo. Bodo vedno z mano,vem. Ampak ne bodo jaz.
In poleg tega, da si bom nehala postavljati meje. Povsod. In da bom znala prestopiti meje, ki jih postavljajo drugi. Povsod.

Zato adieu, drago dvajseto.
Ti pošiljam en poljub izpod odeje in z razprtimi rokami čakam, da objamem enaindvajseto. Ki bo še boljše,kot si bilo ti.. Bom že poskrbela za to,da bo. :*