Godot II. ali Vse je dobro.

Še vedno nič od nikoder - od obeh stvari, ki mi v preteklih tednih nista dali spati. Vendar ne čakam več. Vem, da ne ena ne druga ne bosta prišli. Ampak tudi prav. Sem velika deklica, zato sem dvignila glavo in (priznam) požrla cmok, ki se mi je nabiral v grlu, ter začela iskati nove možnosti.

Ker so, tam nekje. In zaslužim si jih.
..Pa tudi one mene, če smem biti malce samoljubna.

Vse dobro.

"Can we pretend that airplanes
In the night sky are like shooting stars?
I could really use a wish right now.."

Izčrpana od prehlada in težkih pogovorov na balkonu sredi mesta upam, da bo jutrišnji dan prinesel vsaj nekaj dobrega. Da bom verjela in da bo.. Vse dobro. In vsaj nekaj, kot si želim.

Čakanje na nič.

Če kaj sovražim, je to čakanje.

Ne tisto Godotovsko čakanje na nekaj, kar upaš, da se bo zgodilo, pa se ne, ti pa še kar čakaš in upaš - v tem sem, pa ne da bi se hvalila, v vseh teh letih postala mojstrica.

Ne maram čakati na nekaj, za kar vem, da se mora zgoditi, pa se kar ne. Ne do dneva, ko naj bi se, niti dan po tem in ne v naslednjih dnevih. Nič od nikoder. Nestrpna postanem in živčno osvežujem elektronska sporočila in polni pričakovanj se mi roke začnejo tresti vsakič, ko zaslišim zvok za prejeto sporočilo. In še kar nič. Nato si vsakič znova rečem, da to zagotovo ni tisto, kar čakam, pa me roke kar ne poslušajo, ko spet slišim sms, ko vidim znak za novo sporočilo v nabiralniku. In spet nič. Nič že cel teden. In si govorim, da tudi prav, potem očino pač nič, da mi tudi zdaj prav nič ne manjka, ampak si seveda nič ne verjamem, dokler ne dobim tistega hudičevega e-maila, ki mi sporoča, da nič ne bo iz mojih načrtov in dokler telefon ne obstane nem v tišini, ki mi bo jasno sporočala: Dovolj si čakala, nič ne bo iz tvojih sanj.

Ampak dokler ne nastopi ta nič, bom pa čakala in upala, da bo vse tako, kot sem si zamislila. Ker pač ne znam drugače.