Puedo escribir los versos más tristes esta noche.

Ko ležim zavita v odejo in ko mi tako šepeta na uho v prekrasni španščini me ima, da bi začela verjeti, da nekoč pa mogoče res.. Nekoč bom in bo on. Me ima, da bi šla z njim, v tri krasne bi šla, z lahkotnim korakom in prepletenimi prsti. Če bi se ga le lahko dotaknila. Če ne bi bil tako daleč.
Toda le šepet je, tih in melodičen. Tih in melodičen. Vedno me uspava v moje težke sanje in ko se zbudim, ga ni več.
Tihega in melodičnega.
Šepeta.

Ko so češnje cvetele..*

*Sonce je sijalo v moje oči,
ki so se zgubile v daljni temi.

Takrat si mi rekel, naj pozabim na vse,
da je dons tisti dan, ko lahko še enkrat začnem,
takrat si mi rekel, naj pozabim na vse,
da je dons tisti dan, ko lahko se uprem.

Kadar češnje cvetijo.

So že skoraj odcvetele, pa jih še vedno sanjam. Cvetoče češnje in sončne dni. In vsak dan malo pobegnem mednje, da se ne izgubim v definicijah in latinščini. Si vsak dan znova rečem, da mi bo uspelo. In mi vsak dan znova pritrdiš. Vsak dan kuham kavo, odpiram okna, barvam in sanjam. Si vsak dan vzamem malo časa, da ne bi zamudila cvetočih češenj. Sem vsak dan malo bolj nazaj. :)

With Love
Forever Yours