Srečanja.

Sama sebi se zdim neumna, ker si to delam. Ker vem, da nisva bila nič posebnega, a si vseeno dovolim, da te pogrešam bolj, kot bi bilo to normalno. Ker me še vedno pretrese neznanska površinskost najinega small-talka vsakič, ko se srečava. Ker si mi danes, 21 dni pred mojim odhodom in (kot sem izvedela) 24 dni in 4 mesece pred tvojim, izgledal tako prijetno domače, da ti nisem upala pogledati v oči. Ker se še vedno sprašujem, ali je bil najin konec en velik nesporazum in ali sem jaz kriva zanj. Ker vsakič, ko se posloviva, analiziram vsako besedo in brezbrižno kretnjo in računam statistično verjetnost, da bova pa morda enkrat, ko bo timing pravi, nekaj posebnega.

Čeprav vem, da ne bova. Ker tudi nikoli nisva bila.