Koraki.

Odkar ne hodim več s tabo, hodim hitreje.
Osredotočam se na vsak vdih in izdih, ker bi sicer izgubila tempo in fokus. Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Odkar ne hodim več s tabo, hodim v neznano.
Pot in cilj več nista važna, pomembno je le, da se ne ustavim, da ohranim tempo in fokus. Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Odkar ne hodim več s tabo, hodim sama.
Nihče, ki ga srečam na poti, ne more spremeniti moje smeri, da ne bi upočasnil mojega tempa in zmedel mojega fokusa.
Vdih (leva noga) izdih (desna noga)
Odkar ne hodiš več ob meni, štejem korake in število vdihizdihov.
Vdih (leva noga) izdih (desna noga).
Le tako lahko prezrem top prazen občutek v trebuhu, ki me opozarja, da so kraji in ljudje, ki jih več ne bom mogla obiskati, ne glede na to, kako dolgo bom hodila.

Endvatri.

In bo konec leta. Endvatri, res.

Do takrat še dober mesec in pol vse hladnejših dni in juter, ki jih včasih prespim le zato, da mi ne bi bilo treba razmišljati. O vsemu in vseh. Pa tudi mesec in pol kuhanega vina in vikendov na vseh koncih. Mesec in pol novih stvari in norih koncertov. Mirnih večerov in malomalo sreče.

Da zaključim leto, kot se spodobi.