Le to.

Ne potrebujem veliko.

..le nekoga, ki bo zjutraj vstal pet minut pred mano in mi skuhal kavo.

In se ob večerih privil k meni...

I think I'll leave it 'til tomorrow to unpack..

Try to remind myself that I was happy here, before I knew that I could get on a plane and fly away from the road where the cars never stop going through the night, to a life where I can watch the sun set. And take my time.
Take all my time.

Dido-Sand in my shoes

I need a moment to breathe in this old, familiar air, which seems the same as always. Nothing ever changes here. And what if I am the one who changed? The one with sand in her shoes and Madrid in her heart.

hope.

Bo. Vse se bo uredilo.

O porazih in računih brez krčmarjev neke deklice.

Sprejeti poraze tako, da z dvignjeno glavo pogledaš prihodnosti v oči in ji z izzivalnim glasom rečeš: "Bring. It. On."

Tega se moram še naučiti. Saj verjamem, res verjamem, da ima vse svoj namen in da se nekatera vrata zaprejo z razlogom, ki ga bom razumela šele, ko se bodo odprla druga, ampak.. Me je še vedno strah. In me skrbi, da ne bo, da ne bom...

Se počutim kot dekletce, ki je sanjalo prezgodaj in preveliko, nato pa so se gradovi v oblakih zrušili nanjo in jo pokopali pod seboj. Pod vsemi skrbmi. Pod svojimi načrti, za katere je mislila, da so praktično že uresničeni. In je tudi živela tako, kot da so. In sanjarila. Živela cilj, še preden je dobila zagotovljena sredstva zanj. Kdo to dela?  Oh, deklica..

Morda bom vse to znala, ko bom odrasla. Do takrat bom pa upala in verjela in se učila iz svojih bridkih napak. In imela noge trdno na tleh, medtem ko bo moja glava v oblakih.

Noćna pitanja

"Ko li će to moje slutnje razbistriti

ko me razumeti

ko me zavoleti

ko me preboleti…?"

P.Zubac

clouds in my soul.

Toliko vsega. Snega, skrbi.. Zunaj in v meni.
Se skrivam pod odejo, bežim pred realnostjo, upajoča, da bo jutrišnje jutro vse spremenilo na boljše.

pismo.

Toliko vsega sem ti želela povedati, da sem po dolgem času vzela v roke papir in penkalo- tisto, ki ga imam že od prvega letnika faksa in ki mi prinaša srečo- in ti napisala pismo.
Nisem človek klišejev ali pretirane romantike, niti nisem želela še več drame, same besede so bile zame dovolj pomembne, da tega nisem potrebovala. Preprosto sem ti želela povedati vse. Vse, kar mi že toliko časa leži na duši. Izpisati vse besede na papir, da se modra razliva po beli. Jih prebirati znova in znova, dokler ne zberem dovolj poguma, da dvakrat preložim list in zalepim kuverto.
Nisem prav po filmsko stokrat pisala istih besed v različnih stavkih in nato besno vedno znova in znova zmečkala papirja. Z lahkoto sem izbirala besede, dobro sem vedela, kaj ti želim povedati. Tokrat sem pisala brez metafor, brez olepšav, kajti moja čustva so veliko silnejša od besed na papirju.

Vse do nedelje sem kuverto nosila s sabo- malce so se ji že zavihali robovi in precej sem prepričana, da rjav madež na njej ni bil tam že, ko sem jo kupila.. A sem vedela, da mi tega ne moreš zameriti. Med najino kavo sem večkrat segla v torbico, da bi se prepričala, da je še vedno tam, hkrati pa sem upala, da bi mi ta kos papirja čudežno dal znak, kdaj bo pravi čas, da ga položim na mizo. Robove sem mečkala med prsti in kimajoče pritrjevala tvojim besedam. Prvič sem težko čakala trenutke poslavljanja, da bi ti lahko izročila to pismo, ki se mi je zdelo iz minute v minuto težja. A tudi, ko sem ga dočakala, nisem zbrala poguma, da bi ti ga molče predala in odšla, preden bi se ujela v tvoja vprašanja.

Samo stala sem, otopela v tvojem objemu, in vdihovala vonj tvoje kože...

Ko sem se obrnila in počasi hodila po tlakovani ulici, sem kuverto na poti odvrgla v prvi koš za smeti. Ni še čas. Ne vem, če sploh kdaj bo.

Vse te besede mi še vedno ležijo na duši. In še vedno so globoko, globoko v mojem srcu.

konec sveta.

it`s the end of the world.. what are you going to do?..

..tako uporabno vprašanje za razčiščevanje lastnih dilem. In tako nekoristno, ko ugotoviš, kako jih razčistiti, a nimaš sredstev za to.

                                                          ...ker če bi bil konec sveta, bi bila nekje, kjer je toplo in lepo. S tabo.

Not really sure how to feel about it..

Oh.. the reason I hold on..
`Cause I need this hole gone.
Funny you're the broken one, but I'm the only one who needed saving.

Rihanna-Stay

You are the one that I want.

..What if love is not enough?

22.

"I`m gonna be 22. Do you know who`s 22? Old people!"
Oh, Case.. :)))

Mi vida es una naranja roja.

Grenka,temna čokolada s celimi mandlji in sveže stisnjen sok rdeče rdečih pomaranč.
In sem srečna.

so easy.

Hoditi mimo pisanih hiš po mrzli Ljubljani, držeč se za roke- tako kot zadnjič.

To je moj odgovor, ko me vprašaš,kaj želim početi,ko se ponovno vidiva.

Ne.

Tokrat ne. Tokrat ne. Tokrat ne. In še stokrat: tokrat ne. Tokrat ne. Tokrat ne.

Si ne bom dovolila,da bo enako. Da bom nasedala na iste trike. Se zapletala v iste igre, v katerih vedno izgubim. Opazovala od daleč in se patetično razveselila vsake tvoje nove poteze. Ker ti igraš za zabavo, jaz sem pa all in.

Tokrat ne.

cincuenta y dos.

Ti me delaš boljšo.