Somewhere only we know*

Hejla!

Bom malo prekinila serijo potopisov, ki sem jih obljubila, a mi ne gredo tako hitro od rok (tipkovnice). Se jih oklepam, teh spominov na nepozabno poletje, na zadnje srednješolsko poletje.
Resno bi že morala pakirati in nasploh se pripraviti na Ljubljano, jaz pa še kar sedim za računalnikom, v pižami in s skodelico kave v roki. Razmišljam, kaj vse mi je dalo to poletje, kaj vse bom pustila za sabo, koliko mene bo ostalo tukaj in bo čakalo na vikend, da pridem domov.

In se veselim Ljubljane, res se je. Komaj čakam vsakodnevni jutranji sprehod po Petkovškovem nabrežju, kofetkanje ob Ljubljanici, narekovanje svojega tempa, neodvisnega od drugih... Se je veselim in vem, da bo super, da bo tudi to nepozabno obdobje v mojem življenju, pa vseeno razmišljam o vseh ljudeh, ki jih bom videla samo za vikend, ob kavi in na hitro. Se bom morala privaditi na to, vem.

Zato sem pišem tukaj in razmišljam in sama sebi govorim, da ne grem na konec sveta, da je bolje tako. In je, vem, da je.
Počasi grem odpret omaro in poiskat kovček. Čas je, da pustim nekaj za sabo, čas je za nove stvari.

With Love
Forever Yours

*Keane-Somewhere only we know

2.poglavje- PRAGA

Tri deklice so tako v Salzburgu vstopile na vlak, ki jih je popeljal v Vzhodno Evropo. Tako se je vsaj zdelo. V Nurnbergu jih je čakala že prva preizkušnja na njihovi dolgi poti- preživeti noč na železniški postaji. Majhne deklice pa se niso vdale, razgrnile so svoje spalne vreče, ne menoč se za mimoidoče so legle in zaspale. Brez večjih pretresov jih je že navsezgodaj prebudila Tajina budilka, vlak je končno prispel na peron, končno jih čaka Praga. Tako se je vsaj zdelo.
Po 5-urni vožnji se znajdemo nekje.. Pravzaprav nobena ne ve, kje točno, vse pa so upale, da nekje na Češkem. Vse obupane se ozirajo po razpadajoči postaji, ko naenkrat zagledajo odrešilni napis: INTERNACIONAL INFORMATION. Dve od deklic se zapodita proti temu okencu, razburjeno preklopita na angleščino in vprašata, kje za vraga so in na kateri vlak morajo, da pridejo do Prage. Zaposlena na tem okencu ju potrpežljivo posluša, nato pa brez kakršnega koli sramu reče: No english speak.
Deklici se zgroženo spogledata, nakar ena od njiju poskusi z nemščini. Hvalabogu, ženska govori polomljeno nemščino in deklici napoti na peron št. 8.
In tako so spet na vlaku, spet iščejo kupe in ga tudi najdejo. In ogromnega strica v njem, ki pije eno pivo za drugim, kar da majhnim deklicam misliti.
Zato si najprej privoščijo kavo v Pragi, nato pa takoj pivo, da polno zaužijejo češke lepote. In jih, čeprav ne vidijo vseh znamenitosti. :)
Čisto češke, z glavo malce težko od piva, se deklice odpravijo na postajo. Dovolj je Vzhodne Evrope, čas je za Berlin...

1.poglavje- SALZBURG

Tri nadobudne deklice v Grazu sedejo na vlak, polne entuziazma so in oči jim žarijo od pričakovanj. Prvič bodo videle svet v njegovi veličini, prvič bodo tuja mesta samo zanje. Sedejo na vlak, ki jih pelje v Mozartovo mesto.. Vsaj tako mislijo. Tri deklice in Mathias ali Fridrich se torej peljejo po avstrijskem podeželju, med travniki in kravicami in se končno le ustavijo na neki postaji med temi avstrijskimi travniki.
Bi ostale na vlaku in se peljale v Innsbruck, če ne bi Taja pravočasno ugotovila, da morajo prestopit. Tri deklice torej skočijo z vlaka in tečejo, da bi ujele pravi vlak. In ga, seveda da ga, ta zgodba ima same srečne konce. :)
Ko prispejo, so oačrane. Nad ulicami in trgovinami, nad celoletnim božičem in velikonočnimi jajčki. In nad reko, njihovo THE reko, ki teče skozi Salzburg. Ko najdejo vse tiste pomembne hiše, ki so nekoč davno gostile velike skladatelje in ko pogledajo Dalijevo razstavo, takrat je čas, da se vrnejo k THE reki. Sedejo na njen breg, vsaka s svojim Mozart likerčkom, in si govorijo, kake frajerke da so. Da bodo čez 50 let to njihovi najlepši spomini. Bi rekle še marsikaj, če jih ne bi pregnal dež. Zato so se vrnile na železniško postajo, polne navdušenja, polne radovednosti, kaj neki jih še čaka za temi avstrijskimi travniki, za hribi in rekami, v Vzhodni Evropi.. :)

Uvod

Danes se mi zdi pravi dan za nove začetke. Danes sem pripravljena.
Prvi jesenski dan je, ta v meni vedno vzbudi neko otožno nostalgijo,kot sled želje po večjem, boljšem.
Zato bom, korak za korakom, mesto za mestom, povedala našo zgodbo. Zgodbo, ki jo moraš doživeti, da oživi. Zgodbo, ki je tako posebna, tako naša, da jo je težko povedati nekomu drugemu. Ampak bom, ker sem obljubila. :)
Zato vam predstavljam zgodbo o treh deklicah, ki so si želele in upale več. Ki so se za 21 dni odpovedale varnemu zavetju toplega doma in odšle v svet. Niso pa vedele, da bodo po tem svet nosile v sebi, da ga ne bodo nikoli pozabile in da bo za vedno ostal njihov.

Remember all the things we wanted..*

Sem nazaj, polna novih izkušenj, zaljubljena v vsako mesto posebej in Evropo kot celoto.
In bom pisala, sem obljubila, da bom.
Ampak mi dajte čas, veliko je vsega novega, preveč je še vsega starega, jaz pa moram preprosto zajeti zrak, vdihniti s polnimi pljuči.. Se privaditi, da sem doma, da se pravzaprav ni nič spremenilo. Se privaditi na hladnejše dni, na zgodnejši mrak,na zamisel o novih izzivih, na nove čevlje. :)
Ampak ko bom, bo izčrpno. To pa obljubim!

With Love
Forever Yours

Kelly Clarkson- Already gone