Tega se moram še naučiti. Saj verjamem, res verjamem, da ima vse svoj namen in da se nekatera vrata zaprejo z razlogom, ki ga bom razumela šele, ko se bodo odprla druga, ampak.. Me je še vedno strah. In me skrbi, da ne bo, da ne bom...
Se počutim kot dekletce, ki je sanjalo prezgodaj in preveliko, nato pa so se gradovi v oblakih zrušili nanjo in jo pokopali pod seboj. Pod vsemi skrbmi. Pod svojimi načrti, za katere je mislila, da so praktično že uresničeni. In je tudi živela tako, kot da so. In sanjarila. Živela cilj, še preden je dobila zagotovljena sredstva zanj. Kdo to dela? Oh, deklica..
Morda bom vse to znala, ko bom odrasla. Do takrat bom pa upala in verjela in se učila iz svojih bridkih napak. In imela noge trdno na tleh, medtem ko bo moja glava v oblakih.
