Srečanja.

Sama sebi se zdim neumna, ker si to delam. Ker vem, da nisva bila nič posebnega, a si vseeno dovolim, da te pogrešam bolj, kot bi bilo to normalno. Ker me še vedno pretrese neznanska površinskost najinega small-talka vsakič, ko se srečava. Ker si mi danes, 21 dni pred mojim odhodom in (kot sem izvedela) 24 dni in 4 mesece pred tvojim, izgledal tako prijetno domače, da ti nisem upala pogledati v oči. Ker se še vedno sprašujem, ali je bil najin konec en velik nesporazum in ali sem jaz kriva zanj. Ker vsakič, ko se posloviva, analiziram vsako besedo in brezbrižno kretnjo in računam statistično verjetnost, da bova pa morda enkrat, ko bo timing pravi, nekaj posebnega.

Čeprav vem, da ne bova. Ker tudi nikoli nisva bila.

O, Fortuna..

Smo se poslavljali od dvapetnajst, zaklinjajoč se, da bo to leto boljše. Pa.. Zaenkrat še nič ne kaže na to. Januar je bil prekleto težak. Vsako leto je, ampak tokrat sem bila kar malo izgubljena. Sem upala na krasen začetek leta, zdaj pa mi je slabo vsakič, ko mi zazvoni telefon, ker ne vem več, kakšne novice me lahko še presenetijo. Sem za štiri dni zbežala. Nekje vmes bila 25. Fak. Resno razmišljala, da bi kar pustila vse in zbežala za dlje časa. Nisem. Ker sem odrasla in ker gledam življenju naravnost v oči. In ne bom odmaknila pogleda, čeprav me je strah.

Fortes Fortuna adjuvat, pravijo, in jaz se jim trudim verjeti. Zato pridi, Fortuna, si dobrodošla, da me vsaj malomalo spremljaš v tem letu. Vsaj malo, prosim.