The last bow.

Dovolj je. Dovolj pretvarjanja in upov polnega avgusta. Dovolj. Čas je, da se nehava slepiti-oba veva, da nekatere stvari potrebujejo ogromno časa, da dozorijo. Midva ga nimava. In čas je vse, pa naj reče kdo karkoli hoče. Čas je vse.
Zato ti pravim (tebi in svetu): DOVOLJ!
Dovolj sva stara, da se nehava igrati. Čeprav smo ljudje ustvarjeni, da igramo igro, celo življenje eno igro in znotraj nje mnoge manjše igre, igrice. Tudi sam Albin je rekel, da vsak posameznik igra vlogo, ki mu jo nameni družba. No, Albin, naj te razsvetlim: Poznam vsaj eno osebo , ki uživa, ko si lahko v glavi plete svoj lastni scenarij, ki za svoj majhen oder določa, kako bo potekala predstava, ki je namenjena širšemu občinstvu, in mu je v tem scenariju popolnoma vseeno za družbo ter njene predsodke in paradigme. Ampak ne več, zavesa je padla, določeni igralci dajemo odpoved.
In ne, oditi ni najlažje. Jaz sem potrebovala precej časa, da sem se obrnila in odšla. Precej časa. Pač znaš z besedami, to ti priznam. Čeprav sem sovražila biti bad guy,ves čas in vsak trenutek posebej.
Toda zdaj je dovolj. Predolgo se poznava. Predobro se poznava. In že zdavnaj sva prestopila vse meje. Ne najdem razloga, da bi nadaljevala, niti ga ne iščem.
Danes bo moj zadnji priklon v tvoji igri. Mislim, da ne boš opazil. Šele čez čas boš ugotovil, da mi je dovolj vsega. Dovolj tebe. In razumel boš, vem, da boš. Predobro in predolgo me že poznaš.

With Love
Forever Yours