petek, 4. marec 2011

membrana

Se naenkrat ozreš in vidiš, da je že toliko za tabo. Da gre čas tako hitro, da mu kar težko slediš. Pa imaš vseeno svoj ritem, se mu malo upiraš, na koncu pa vseeno prepustiš.
Sem malo obujala spomine. Na našo Nemčijo, Eurotrip in nasploh ne tisto krasno poletje, ki se mi je junija zdelo neskončno dolgo, ki sem mu pustila, da me čisto obrne, da razširi moj svet.
In kar ne morem biti resna, ko se spomnim sedenja pred železniško v Milanu in našega Amsterdama. Sladoleda v Berlinu in reke v Salzburgu, ko smo sedele in si govorile: ne da smo frajerke, a ne, da bo to en super spomin, ko bomo 50?
In na lansko poletje, za katerega se mi zdi, da ga sploh ni bilo, da je bil le tisti prekratek London in čisto nič drugega.
In nanj,ki mi je dal toliko in hkrati nič. Se ga včasih v mislih še vedno oklepam, ko prevlada samota v meni. On je vedel, kako je to. In je vedel,kaj narediti.
Jaz pa ne vem. Sploh zdaj, ko se oziram nazaj. Se mi zdi, da živim neko drugo življenje neke druge mene- prestrašene in zaskrbljene. Se mi zdi, da sem tukaj edina oseba in da me od vseh ostalih ločuje membrana- tanka, a kljub temu dovolj debela, da ne more nič in nihče do mene. Nič in nihče.
Se naenkrat ozreš in vidiš, da ni bilo čisto vedno tako. Zato si malo otožen, a pustiš času, da ti narekuje svoj ritem. Na koncu mu vedno popustiš.