Danes je vaša draga, torej jaz, po dolgem času drsala. In to ne v kaki luškani Ledni dvorani, niti ne pred Mercatorjem v gužvi. :) V divjini sem drsala, ljudje, v divjini. :)
Če bi bil kak tretji opazovalec kje zraven, bi se prav gotovo valjal od smeha mojim fobičnim napadom: da se bo led vdrl in da bom padla v vodo in da ne bom mogla vdihnit, da mi bodo zmrznili možgani.. in vse to ŠE PREDEN bom uspela zakričat. :) In potem, ko sem dvakrat zadrsala in s tresočimi koleni opazovala vse rastline v jezeru pod ledom, ki so se premikale( PRISEŽEM!!) .. Potem je pa kar šlo. :) in sem se nadrsala za vsa leta nazaj, ko se je ne mojih luškanih belih drsalkah nabiral prah. :) In grem spet, če bo le čas. :)
Drugače je kul. Vseskupaj. Zdaj spet uradno štrikam, ker sem ugotovila, da je na tem svetu veliko preveč drugačnih osebkov, da bi zaradi njih izpostavljala svoj imunski sistem. Resno, še muhicam se odpovem. Ah, kar niti ne bo tako težko. Mračne misli v moji glavi mi namreč dajejo vedeti, da so dokončno šle tja, kamor pač muhice pozimi gredo. :) Bzzzz.. smrk smrk. :)
In še drugače. :) pač, zaradi vsega tega štrikanja počasi odstranjujem tudi tiste metuljčke, ki jih še nisem umorila in so bili namenjeni zgolj in predvsem ohranjanju vrste. K vragu z metuljčki, če jih kdo potrebuje, jih prodam po simbolični ceni.. Možen dogovor o dvotedenski preizkusni dobi. Da pač ne bom imela preveč dela z odstranjevanjem trupel in da bom enkrat za spremembo celo nekaj imela od njih. :)
With Love
Forever Yours
*jason mraz- butterfly
Ni komentarjev:
Objavite komentar