Se javljam izpod odeje, s čajčkom v roki,ker je v Ljubljani res mrzel februarski večer.
Malo berem poste za nazaj in vidim,da je bilo kar pestro,to moje dvajseto. Malo naporno in malo stresno. Začinjeno s slovesi in s spoznavanji. Sebe in drugih. Z veliko kave, kot se spodobi. S ponovnimi zbliževanji ter z nekaj odtujevanji. So očitno tudi take stvari potrebne.
Je bil smeh in je bilo petje, ponovno odkrite radosti in nekaj razočaranj. Je bil spet sonček in travniki in filozofija in poezija in kuhanček, tokrat drugače in z drugimi.
Je bilo malo sestavljanja same sebe za nazaj in malo razdiranja sebe za naprej. Da bom imela kaj početi v enaindvajsetem.
Da bom imela kaj početi-poleg tega, da se bom obkrožila z ljudmi, ki mi toliko dajejo in ki jim jaz lahko kaj dam. Ki me spravljajo v dobro voljo- tudi takrat, ko se mi zdi, da bo zaradi matičnih celic in pritiskov in nerazrešenih stvari konec sveta. Poleg tega, da se bom trudila biti boljša.
Da se bom trudila biti Jaz, da K. ne bo treba posegati po radikalnih ukrepih, za katere je včeraj najmanj destkrat dobila pooblastilo.
Poleg tega, da bom, tokrat do konca in enkrat za vselej, opravila s krožnicami in nočnimi metulji in odtujenostjo. Bodo vedno z mano,vem. Ampak ne bodo jaz.
In poleg tega, da si bom nehala postavljati meje. Povsod. In da bom znala prestopiti meje, ki jih postavljajo drugi. Povsod.
Zato adieu, drago dvajseto.
Ti pošiljam en poljub izpod odeje in z razprtimi rokami čakam, da objamem enaindvajseto. Ki bo še boljše,kot si bilo ti.. Bom že poskrbela za to,da bo. :*
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar