pismo.

Toliko vsega sem ti želela povedati, da sem po dolgem času vzela v roke papir in penkalo- tisto, ki ga imam že od prvega letnika faksa in ki mi prinaša srečo- in ti napisala pismo.
Nisem človek klišejev ali pretirane romantike, niti nisem želela še več drame, same besede so bile zame dovolj pomembne, da tega nisem potrebovala. Preprosto sem ti želela povedati vse. Vse, kar mi že toliko časa leži na duši. Izpisati vse besede na papir, da se modra razliva po beli. Jih prebirati znova in znova, dokler ne zberem dovolj poguma, da dvakrat preložim list in zalepim kuverto.
Nisem prav po filmsko stokrat pisala istih besed v različnih stavkih in nato besno vedno znova in znova zmečkala papirja. Z lahkoto sem izbirala besede, dobro sem vedela, kaj ti želim povedati. Tokrat sem pisala brez metafor, brez olepšav, kajti moja čustva so veliko silnejša od besed na papirju.

Vse do nedelje sem kuverto nosila s sabo- malce so se ji že zavihali robovi in precej sem prepričana, da rjav madež na njej ni bil tam že, ko sem jo kupila.. A sem vedela, da mi tega ne moreš zameriti. Med najino kavo sem večkrat segla v torbico, da bi se prepričala, da je še vedno tam, hkrati pa sem upala, da bi mi ta kos papirja čudežno dal znak, kdaj bo pravi čas, da ga položim na mizo. Robove sem mečkala med prsti in kimajoče pritrjevala tvojim besedam. Prvič sem težko čakala trenutke poslavljanja, da bi ti lahko izročila to pismo, ki se mi je zdelo iz minute v minuto težja. A tudi, ko sem ga dočakala, nisem zbrala poguma, da bi ti ga molče predala in odšla, preden bi se ujela v tvoja vprašanja.

Samo stala sem, otopela v tvojem objemu, in vdihovala vonj tvoje kože...

Ko sem se obrnila in počasi hodila po tlakovani ulici, sem kuverto na poti odvrgla v prvi koš za smeti. Ni še čas. Ne vem, če sploh kdaj bo.

Vse te besede mi še vedno ležijo na duši. In še vedno so globoko, globoko v mojem srcu.