Čakanje na nič.

Če kaj sovražim, je to čakanje.

Ne tisto Godotovsko čakanje na nekaj, kar upaš, da se bo zgodilo, pa se ne, ti pa še kar čakaš in upaš - v tem sem, pa ne da bi se hvalila, v vseh teh letih postala mojstrica.

Ne maram čakati na nekaj, za kar vem, da se mora zgoditi, pa se kar ne. Ne do dneva, ko naj bi se, niti dan po tem in ne v naslednjih dnevih. Nič od nikoder. Nestrpna postanem in živčno osvežujem elektronska sporočila in polni pričakovanj se mi roke začnejo tresti vsakič, ko zaslišim zvok za prejeto sporočilo. In še kar nič. Nato si vsakič znova rečem, da to zagotovo ni tisto, kar čakam, pa me roke kar ne poslušajo, ko spet slišim sms, ko vidim znak za novo sporočilo v nabiralniku. In spet nič. Nič že cel teden. In si govorim, da tudi prav, potem očino pač nič, da mi tudi zdaj prav nič ne manjka, ampak si seveda nič ne verjamem, dokler ne dobim tistega hudičevega e-maila, ki mi sporoča, da nič ne bo iz mojih načrtov in dokler telefon ne obstane nem v tišini, ki mi bo jasno sporočala: Dovolj si čakala, nič ne bo iz tvojih sanj.

Ampak dokler ne nastopi ta nič, bom pa čakala in upala, da bo vse tako, kot sem si zamislila. Ker pač ne znam drugače.