Za mano je eden težjih tednov v zadnjih letih. In ena najtežjih odločitev. Sem naredila prav - upam vsaj, da se bo tudi tokrat skladalo to, česar si želim, s tistim, kar se pač mora zgoditi. Res upam.
Do takrat pa naj bo malo poletje. Brezskrbno, bosih nog. Z lasmi, plapolajočimi v vetru, in metuljčki v trebuhu. Teh že (pre)dolgo ni bilo. Malo, vsaj malo..
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar