Vabila si me v objem na rob prepada.

Vem, morala bi več pisati. Morala bi dokončati zgodbo o popotovanju treh deklic v neznano. Morala bi si skuhati kakav, da se pogrejem. Morala bi storiti, kar odlagam že tri leta, pa mi je bilo preveč lepo oklepati se spominov in bežnih trenutkov. Morala bi z ljubicami na martini, da nadoknadimo zamujen vikend.
Vendar zdaj lahko samo to:

Trdno sezidan svod izkrivljenih podob/z veseljem v očeh tiho se spušča name/Divji plaz besed v prijazni smeh odet/kaplja mi na obraz/ gromko doni v duši/ Namesto zvezd nebo/ prekrile tvoje so zasanjane oči/ kadar sem mislil nate/ Hladnih rok dotik/ tih šepet in krik/ vsak tvoj dih in gib / vlival je radost vame/Vabila si me v objem na rob prepada/zaprla mi oči in odšla/dala mi poljub, ki v srcu seka rane/ hladne kot zobje lačnih zveri.

In še marsikaj bi morala, toda nič danes. Bo jutri čas za vse.

With Love
Forever Yours