Se včasih vprašam, če sploh je kakšna možnost, da si bova nekoč zapela: "daleč, daleč je za naju pomlad..."
Bo takrat drugače, bo vse šlo mimo in mi ne bo mar za najino pomlad? Bom kaj nostalgična ob spominu na najino filozofijo, na vse melodije ob kavi? Bom se hudomušno nasmejala ob misli na tvoje besede? In kako preprosto je bilo vse, čeprav se ni zdelo tako.. Bom morda mislila: še dobro, da se nisva našla, da ni tako, kot sem želela takrat...
Bova se morda srečala, takrat. Boš me morda spet pogledal tako, kot znaš, se bom za trenutek spet izgubila v tvojih očeh. Samo za trenutek se bo vrnil tisti znan občutek izpred let. In nato se bom nasmehnila: koliko let je minilo. In se bo končno zdelo vse v zvezi s tabo zares preprosto. In čeprav bo jesen, ne bom hrepenela po pomladi.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar