Puedo escribir los versos más tristes esta noche.

Ko ležim zavita v odejo in ko mi tako šepeta na uho v prekrasni španščini me ima, da bi začela verjeti, da nekoč pa mogoče res.. Nekoč bom in bo on. Me ima, da bi šla z njim, v tri krasne bi šla, z lahkotnim korakom in prepletenimi prsti. Če bi se ga le lahko dotaknila. Če ne bi bil tako daleč.
Toda le šepet je, tih in melodičen. Tih in melodičen. Vedno me uspava v moje težke sanje in ko se zbudim, ga ni več.
Tihega in melodičnega.
Šepeta.