Puedo escribir los versos más tristes esta noche.

Ko ležim zavita v odejo in ko mi tako šepeta na uho v prekrasni španščini me ima, da bi začela verjeti, da nekoč pa mogoče res.. Nekoč bom in bo on. Me ima, da bi šla z njim, v tri krasne bi šla, z lahkotnim korakom in prepletenimi prsti. Če bi se ga le lahko dotaknila. Če ne bi bil tako daleč.
Toda le šepet je, tih in melodičen. Tih in melodičen. Vedno me uspava v moje težke sanje in ko se zbudim, ga ni več.
Tihega in melodičnega.
Šepeta.

Ko so češnje cvetele..*

*Sonce je sijalo v moje oči,
ki so se zgubile v daljni temi.

Takrat si mi rekel, naj pozabim na vse,
da je dons tisti dan, ko lahko še enkrat začnem,
takrat si mi rekel, naj pozabim na vse,
da je dons tisti dan, ko lahko se uprem.

Kadar češnje cvetijo.

So že skoraj odcvetele, pa jih še vedno sanjam. Cvetoče češnje in sončne dni. In vsak dan malo pobegnem mednje, da se ne izgubim v definicijah in latinščini. Si vsak dan znova rečem, da mi bo uspelo. In mi vsak dan znova pritrdiš. Vsak dan kuham kavo, odpiram okna, barvam in sanjam. Si vsak dan vzamem malo časa, da ne bi zamudila cvetočih češenj. Sem vsak dan malo bolj nazaj. :)

With Love
Forever Yours

Black and blue

Blood red lips like soft intentions
Kiss my eyes - they're black and blue.
Even if I shouldn't be here
I cannot help myself with you.
There's something that I should have told you..
We won't get a second chance
Just one night is all we'll spend
together and it's killing me.

*Snow patrol- black&blue

I'm a survivor, I'm not gonna give up ;)

Hejla!

Sem rekla že pred časom, da bom spet začela bolj redno pisati. Pa mi nekako ne uspeva. Čeprav v takih dnevih, kot je današnji, je blog dober izgovor. :)
Krasen dan je v Ljubljani, še malo pa grem domovdomov, mika me sladoled nekje na Trubarjevi ali pa kava ob Ljubljanici. Pa ne morem, se učim. Kao. (Kao je ena meni ljubših besed.sploh letos.)
Pravoznanstvo me niti najmanj ne mika, pa bi me moralo. Sociologije sem se rešila, upam da za vse večne čase. Bi morala imeti tono motivacije, pa je nimam. Izpiti pa se začnejo čez natanko 28dni. Ne, res ne vem, kako bo vseskupaj. Ne vem, če sem si dobro organizirala vse roke, ne vem če bom imela čas za učenje. Ne vem, če bom imela povprečje 8.5, ne vem, če bom naredila letnik.
Ne vem, če bom imela čas za morje in ne vem, če bom imela čas za poletne zaljubljenosti in norosti.

Ampak se prebudi jasnovidka v meni in si rečem: ni vrag, da bom! Sem, bom. Ne bom, bom pa med top 5%. :) Bom, seveda bom. In bom si ga vzela.
Ni vrag, da ne bi. Saj pa sem ja fighter. In malo akcije mora vedno biti. :)
Se slišimo. Mogoče ne kmalu, ampak se.

With Love
Forever Yours

party time! ..yeah, right.. :)

splohnimamzaniččasakermesociologijaubija. ah,albin...
čepreživimjutribodovodketeklevrekahnepotokih.
sejbomnebompreživela?

Očitno.

Jaz
zahtevam
brezpogojno
ljubezen
in popolno
svobodo.
Zato
sem
strašen.

Tudi jaz sem strašna, g. Šalamun.
Očitno.

Daleč, daleč je za naju pomlad..

Se včasih vprašam, če sploh je kakšna možnost, da si bova nekoč zapela: "daleč, daleč je za naju pomlad..."
Bo takrat drugače, bo vse šlo mimo in mi ne bo mar za najino pomlad? Bom kaj nostalgična ob spominu na najino filozofijo, na vse melodije ob kavi? Bom se hudomušno nasmejala ob misli na tvoje besede? In kako preprosto je bilo vse, čeprav se ni zdelo tako.. Bom morda mislila: še dobro, da se nisva našla, da ni tako, kot sem želela takrat...
Bova se morda srečala, takrat. Boš me morda spet pogledal tako, kot znaš, se bom za trenutek spet izgubila v tvojih očeh. Samo za trenutek se bo vrnil tisti znan občutek izpred let. In nato se bom nasmehnila: koliko let je minilo. In se bo končno zdelo vse v zvezi s tabo zares preprosto. In čeprav bo jesen, ne bom hrepenela po pomladi.

*Daleč je za naju pomlad